re:-))catolica

Verjetno bi se vsak spomnil izjave predsednika republike, gospoda Tuerka, o drugorazrednosti zadeve, ko so v Hudi jami našli okostja. Najdba nekaj sto okostij prebivalcev naše države, se pravi vojno hudodelstvo in pa kršenje človečanskih pravic sta za našega predsednika drugorazredna stvar. Da se distanciraš od tako ignoranstva našega predsednika, ni nič nenavadnega.

Ob obletnici povojnih pobojev je bila tudi spravna slovestnost v Kočevskem Rogu. Nanjo je bil povabljen premier Pahor, predsednik Tuerk pa se je odzval, da njega pa niso vabili. Ljubljanski nadškof je nepovabilo utemeljil z neponovitvijo predsednikove pobude o sodelovanju pri pripravi slovesnosti po umestitvi novega nadškofa.

Prejšnji teden sta se ljubljanski nadškof in premier skupaj poklonila žrtvam povojnih pobojev in nacizma. Predsednik Tuerk pa je v odzivu na ta skupni nastop spomnil, da je 1. novembra lani skupaj s predsednikom vlade in predsednikom DZ-ja Pavlom Gantarjem tudi sam položil venec v Hudi Jami in se tako poklonil žrtvam.


Kdor je pred dnevi bral novice, bi tudi zasledil, da se je isti predsednik hotel srečati z ljubljanskim nadškofom, gospodom Stresom, pa je prvi sestanek preložil, novega termina pa ni predlagal. Gospod Stres je to razumel kot, da predsednik ne želi skupnega srečanja.

Sedaj baje gospod Tuerk načrtuje ta sestanek, hkrati pa povdari, da se je predsednik republike udeležil slovesne maše ob umestitvi nadškofa metropolita.

Ali ni to nekaj čudnega z našim predsednikom, kot da bi ga krivda dajala, ali pa da se hoče prikupiti nadškofu in katoličanom? Da niso to kaki posttravmatski učinki slabe vesti?

Nekatere povezave, za katere mislim, da odpirajo zagrinjalo v Sloveniji:

- Libertarec
- Ana Jud
- Finance.si

V tem času se mi večkrat postavi vprašanje o smislu življenja. Eno takih področij je mir v svetu. Mi, evropska civilizacija, živimo v miru in se branimo vojn. Bojimo se celo prepirov. Izraz tega se vidi npr. v zadevi mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško. Skoraj raje bi rekli, da naj bo - da ne bo zamer - tisto hrvaško! Če bi živel tam, bi res lahko zdaj nasprotoval, potem bi lahko tvoje ozemlje prišlo pod Hrvaško in bi te potem oni imeli na piki. Da ne bi tvegal te nevarnosti, imaš raje lagodno življenje, sedaj pod Slovenijo, nekoč morda pod Hrvaško. Razlika bi bila samo v drugačnih zakonih. Ali pač - se strinjaš z našo zakonodajo, s Hrvaško se pa ne bi. Torej te naša država nima pravice pustiti na cedilu.

Lahko pogledamo tudi stanje po svetu. ZDA tistega, ki ji je na poti osvaja, imperialistično zasede in povzroča vojne. Za sabo pušča tragedije domačinov, mrtve, zastrupljene z orožjem, povečala se je umrljivost. Potemtakem lahko sklepaš, da Amerika ni dobra. Po drugi strani pa je od nje napadena država bila vir nemoralnosti začenši s predsednikom, na tisoče oseb je bilo zaprtih zaradi osebnega prepričanja,vladala je revščina, jedrsko se je država oboroževala. Bila je tudi v koaliciji držav, ki delujejo proti načelom in normam, ki veljajo pri nas. Skratka, ta država je imela za plen Evropo, torej so hoteli, da bi nam vsilili svojo oblast. Lahko se torej vprašaš, komu dati prav: ZDA ali bivši politiki od ZDA napadene države.

Pa naj se vrnem k človeški moralni izgubljenosti. To, da laž nekateri označijo za napako, je res čudno. To je res napaka, ampak huda napaka. To je v resnici moralno sprevrženo (laganje in opravičevanje laganja). Pa nekateri kljub temu živijo z lažjo. Pred leti je nek finančni minister kot minister zagovarjal neko politično mnenje, ki je bilo nasprotno njegovemu osebnemu prepričanju, zato ker je bil kot minister usklajevalec mnenj in se je pač trudil dobiti skupni imenovalec vseh vpletenih v pogovorih. Mnogi so ga obsojali, drugi so se norčevali iz njega, jaz pa ga razumem, saj je očitno po papeško sledil temeljni normi, ki naj bi veljala med kristjani: Poslušati vse in uskladiti mnenje na največji možni skupni imenovalec. Razumem, da se je minister bal medijskega linča druge politične opcije, ampak tragika tega je, zakaj zamolčati sebe? Ali ni prav, da pogajanja propadejo, če pa veš, da bo rezultat škodoval? Da ne bo pomote, tega bivšega finančnega ministra cenim najbolj od vseh dosedanjih z njegovega resorja. Ampak očitno njemu stvar ni bila v vesti tako nasprotna, da ne bi prekinil pogajanj.

Druga izvotljenost naše birokracije pa se mi zdi nedavni odgovor predsednika Evropske komisije in še drugih dveh, ki sta bila prisotna. Na vprašanje kaj misli o križih v evropskih šolah je odgovoril, da o tem Evropska komisija ne daje mnenja. Drugi je odgovoril prav tako, tretji pa je bil tiho. Ob tem, da predsednik EK pripada politični stranki, ki je ljudska, torej tudi krščanska, križ pa je razpoznavno znamenje krščanstva. Saj razumem, da je bilo vprašanje naslovljeno nanj osebno, on pa je predstavnik EK. Ampak ali ne bi mogel odgovoriti na način: EK tu nima pristojnosti, moje mnenje pa je...? Narobe svet ali...? Quo vadis, Europa; quo vadis, Domine?

Da ne bom zaključil črnogledo, naj omenim institucionalno napako, ki si jonaj bi privoščili v eni od institucij civilne družbe. Gre za eno izmed dveh trenutno najbolj odmevnih akcij za zbiranje podpisov. Tednik Mladina je pisal, da je ustanovitelj spletne strani 24kul.si človek, ki je hkrati »viden cerkveni predstavnik«, t.j. tajnik Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Če bi šli po poti ločitve verskih funkcionarjev od civilne družbe, bi bilo sicer sporno sodelovanje teh ljudi v organizacijah civilne družbe. Toda kaj je verska organizacija, če ne ustanova civilne družbe? Zdi se mi, da gre tu za očrnitev same peticije in njenega namena. Mislim, da gre pri tej peticiji za skrajen poskus ohranitve naravnih pravic, ki gredo človeku. »Črnilci« hočejo te pravice po zakonodajni poti človeku odvzeti, hkrati pa sledijo tudi svojim merilom na področju institucij. V skrajnem primeru bi ta merila lahko tudi veljala. Toda vprašam te, ali ni tu zopet posredi moralna izvotljenost, ko bi lahko bili v situaciji, da bi zaradi »pravil« »morali« upoštevati le-ta in ne etičnega čuta in dostojanstva človeka? Da ne bo dvoma, jaz omenjeno peticijo podpiram in te pozivam, da tudi ti prispevaš k zakonodajni zavarovanosti naravnih človekovih danosti.

Velikokrat sem že slišal frazo, zakaj da bolj cenimo tuje kot domače, da nimamo samozavesti, da smo klečeplazci ipd. Takim mnenjem sem dal prav. Pa vendar sem ugotovil, da so taka mnenja dobronamerna, problem pa je s tistimi, ki tako mnenje širijo kot ideologijo.

Problem je pojem domovine kot hiše, ali se v njej počutiš doma: ali bolj cenimo bajto, t. j. liberalizem ali kuću, t.j. domačizem. Če vprašaš mene, sem za liberalizem, ampak očitno še nismo naredili pravega štiha.

Koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja se je po naših malih ekranih vrtel spot s sloganom Voda - zrak - svoboda, razgibajmo življenje. Od te vode nam bo slej ko prej ostala le mlakuža, zrak smo že pred časom ponudili v nadzor sosednji Avstriji, svoboda = kaj je že to? Da se nam res godi kot V letu 00 res ni čudno. Omejujemo sami sebe, si postavljamo ovire in ne cenimo svobode drugega. Meje in lastnina kot da so nekaj poljubnega.

Večkrat slišim tudi, da smo bolj papeški kot papež. Na žalost tudi to drži. Neke svoje ali tuje zakone razlagamo kot da so sveti, prezremo pa bistvo, t. j. sočloveka. Pa to o papeških velja za vse sorte Slovencev, ne le za izbrano vrsto.

In ko se v trudu svojega obraza /delavnost in poštenost/ priguramo do nečesa, mar res svobodno zadihamo? Ali mar ne skoraj da izdihnemo? Zato naši izdelki nosijo nizko dodano vrednost. So tudi izjeme. Toda ali nam ni potem nekaj upravičenega videti v tujih izdelkih simbol svobode? V tujih zakonih simbol svobode? Ni naključje, da se naši duhovi ozirajo na Zahod, k simbolu svobode. Nekateri tudi na Vzhod, k tulečim volkovom.

Slednji so si za svojo himno izbrali "za blagor očetnjave, naj puška govori". Ti me ne mikajo.

Ni naključje, da je Frutek po toliko letih izstopil iz igre. Vsaj nekdo, ki je odrastel. Nenazadnje, Nič nam ne more KGB, če sam ne pristaneš na njihovo igro. Tudi njihove igre bo enkrat konec. Toda ali je to svoboda ali pa je svoboda to, da drugi spoštujejo tebe kot dar?

In dokler se ne bomo spoštovali kot taki, bomo še vedno raje bežali na tuje! Tragično ali realno?

Glavna stran:
- Našega predsednika nekaj krivda daje...
- Moralna izvotljenost - smer neznana
- Slovenci upravičeno bolj cenimo tuje kot domače
- Malo delo - malo jelo, kakor kdaj
- Nisi bil /a v Celju?
- Pahor nas vrača v komunizem
- BP ne pomeni vedno b. p.
- Tito - veleizdajalec slovenskega naroda
- Slovenija izgublja svojo samostojnost in neodvisnost
- Nekomu se je zelo mudilo v Zagreb
- Pot, resnica in življenje
- Dan, ko sem zapustil rtvslo.si
- Starši in šola
- Je (bila) tvoja ljubezen taka? :-}- Film Pot domov*****
- Odgovor na "Plemenito"
- Vojna in mir - res plemenito!

meta noi a:
- Spreobrnil sem se ob TV oddaji...
- Petelinček
- Pot k Očetu

Sodobna krščanska glasba:
- Grammy nagrade za gospel glasbo
- Spletni Radio TAUCAP
- Oddaji o sodobni krščanski glasbi na HKR
- Gospel Music Channel

Pop/rock 80-95:
- Hiti osemdesetih
- Muzika kar tako

Kotiček s teologom

Politicus:
- Za svobodo gre...

Priporočene povezave

Kazalo

All:
- Našega predsednika nekaj krivda daje...
- Za svobodo gre...
- Moralna izvotljenost - smer neznana
- Slovenci upravičeno bolj cenimo tuje kot domače
- Kazalo
- Malo delo - malo jelo, kakor kdaj
- Hiti osemdesetih
- Muzika kar tako
- Nisi bil /a v Celju?
- Pahor nas vrača v komunizem
- BP ne pomeni vedno b. p.
- Tito - veleizdajalec slovenskega naroda
- Slovenija izgublja svojo samostojnost in neodvisnost
- Nekomu se je zelo mudilo v Zagreb
- Spreobrnil sem se ob TV oddaji...
- Grammy nagrade za gospel glasbo
- Spletni Radio TAUCAP
- Oddaji o sodobni krščanski glasbi na HKR
- Pot, resnica in življenje
- Gospel Music Channel
- Dan, ko sem zapustil rtvslo.si
- Starši in šola
- Je (bila) tvoja ljubezen taka? :-}- Film Pot domov*****
- Odgovor na "Plemenito"
- Vojna in mir - res plemenito!

Zadnje čase se je pletla burna razprava glede študentskega oz. po novem malega dela. Med zastopniki študentske populacije so bili nekateri za, drugi pa proti novemu zakonu o malem delu. Šlo se je glede tega, da bi malo delo opravljali tudi upokojenci in ostali državljani.

Verjetno bi se nas kar večina strinjala, da je sedanje stanje glede statusa študenskega dela sistemsko nevzdržno. Da prek napotnic dela veliko "normalno" zaposlenih, da študenjtje v nedogled zaradi takega dela "vlečejo" status itd. Tudi delodajalci imajo raje cenejše študente, kakor dražje in na daljši čas drugače zaposlene.

Novi zakon zaradi tega "smrdi" delodajalcem, ker bi morali za študentsko plačati več. Hkrati jim "diši", ker bi lahko za krajši čas zaposlovali druge. Novi zakon tudi "smrdi" študentskim organizacijam, ker na račun sedanjega študentskega dela dobijo veliko sredstev, ki jih v primeru novega zakon ne bi.

Študentje so le sredi interesov vseh teh "kompanij" in gledajo na svoj interes - upravičeno. Nekateri bi radi zaslužili za študij, drugi za počitnice. Morem sklepati, da je težje in so na slabšem tisti, ki služijo za študij.

Tu smo pri prvi nepravičnosti sedanjega stanja, saj naj bi za šolanje študentov poskrbeli s štipendijami. Tu nastopi naša vrla država, saj je v letu 2009 kar 15 milijonov EUR, namenjenim štipendijam, ostalo nepodeljenih. To pomeni, da je ostalo nepodeljenih sredstev za še vsaj 6000 študentov (pri tem ne velja pozabiti, da je povprečna državna štipendija v letu 2008 znašala 175 EUR, MDDSZ pa je minimalne življenjske stroške posameznika ocenilo na 562,07 EUR)!
Država torej ne podeljuje zadosti štipendij!

Poleg tega je tu še ena "zadevica", da lahko nekdo ves čas študija, ki ga tudi ustrezno zaključi, dela preko študentskega servisa, pa se mu to ne šteje v delovno dobo. Se pravi, da bo moral štiri ali pet let dlje delati v starosti (če bo mogel). V času mladosti je na to lahko pozabiti, ne pa več, ko se bližaš šestdesetemu ali pa malo višjemu letu.

Zadnjič mi je en študent, ki dela prek študentskega dela, na moje mnenje, da kdaj bo pa dajal za penzijo, odgovoril, da lahko daje na stran sproti. Tudi mi je drug kolega poslal izračune, da se, če stalno varčuješ sam, to dosti bolje obrestuje, kakor če prispevamo v državno blagajno. Pa vendar - ko si na konju, je fino. Na realnih tleh je to teže.

Najbolj socialno vzdržna konstrukcija se mi kljub vsemu zdi v sklopu malega dela, kajti tistega "prišparanega" ti nihče ne more vzeti. O, ja, pač - pogoltna oblast.

Osemdeseta, kot sem jih slišal s svojimi ušesi:

1. Juliet - Robin Gibb, zame najboljša pop pesem vseh časov
2. Say Say Say - Paul McCartney and Michael Jackson
3. We Are The World - USA for Africa
4. Do They Know It's Christmas - Band Aid
5. Da, da, da - Trio
6. Poeple Are Poeple - Depeche Mode
7. Live Is Life - Opus
8. Im Nin'Alu - Ofra Haza
9. Lejla - Seid Memić Vajta
10. Jamajka - Tomaž Domicelj

Plus: Hand In Hand - Koreana

Osemdeseta, kot jih slišim danes:

parodija na Englishman in New York od Stinga: Jamaican in New York - Shinehead; moja obratna verzija je Ljubljančan v Posavju

Večkrat sem že premišljeval o tem, kako to, da nekatere pesmi večno zažigajo in si jih prepevamo, s krščanskimi presmimi pa ni tako.

Zadnjič pa se je tudi meni prepevala ena izmed sodobnih krščanskih pesmi, ki jo pojemo pri bogoslužju. Pa sem prišel do sklepa, da si pesmi prepevamo zaradi pozitivne izkušnje, ki smo jo doživeli ob njej (prijatelji, lepo vreme, dobro vzdušje, lepa pesem itd.).

Za pokušino dajem mojih 10 naj pesmi iz mladosti in pesem, ki se mi je "popevala" zadnjič.

1. Americanos - Holly Johnson
2. Like A Prayer - Madonna
3. Eternal Flame - Bangles
4. All I Wanna Do Is Make Love To You - Heart
5. Something To Believe In - Poison
6. Because I Love You (The Postman Song) - Stevie B.
7. Rock Me Amadeus - Falco
8. Verdammt ich lieb' dich - Mathias Reim
9. Kokomo - The beach boys
10. Bye, bye baby - Moulin rouge

Posladek:
Alleluia - Gen Verde original (peti posnetek s seznama)
Alleluia - Gen Verde v cerkvi

Nekaj fotk na U-tubu iz nedeljske prireditve v Celju.

Ena izmed pesmi, ki smo jo lahko slišali v nedeljo v Celju v njeni originalni verziji - res enkratno!

V slovenščino je pesem prevedla ga. Nada Žgur in jo z naslovovom Povzdigujem tvoje ime lahko najdeš na dvojnem ploščku Nade in Deča Žgurja - Alfa in Omega.

Sicer pa so bile tudi ostale pesmi enkratne. Mene je posebej prevzela pesem Nebeški Jeruzalem, ki jo je zapel Alek Zwitter (za poslušanje dela pesmi klikni seznam) . Slovenska "operna-rock" verzija z ene druge prireditve.

Zaznati je, da nekateri politiki v Sloveniji zopet odkrivajo toplo vodo, tako kakor v času komunizma. Taka praksa sicer lahko izgleda čisto v redu, a kaj, ko hoče nekdo vse breme takih odločitev prenesti iz svojih ramen.

Govorim o dejanjih sedanjega slovenskega premierja, Boruta Pahorja, ki se je šel o bistvenem problemu za Slovenijo, to je njenem ozemlju, s predsednico vlade druge države pogajat brez podpore parlamenta, temveč samo »sam s svojo ekipo in v imenu tihe diplomacije«.

Kot je mogoče razbrati gre za prav tak pristop v zadevah NLB vs. Republika Hrvaška. V povezavi s to zadevo Pahor uporablja besedno zvezo »kot predsednik vlade, in ne v imenu vlade«, kar da sumiti na slepomišenje.

Težava je, ker se tak način političnega delovanja kaže kot strukturen v samem vrhu naše politike. Borut Pahor deluje kot izbran delegat, ki bo rešil zadeve sam in to brez mandata parlamenta. V tem sledi svojim političnim botrom iz obdobja komunizma.

Zanimivo je, da v intervjuju pri tematiki meje uporablja besedo »poštena meja«, kar je nov termin glede te teme v slovenski politiki. Do sedaj se je od leta 1991 namreč uporabljal termin »pravična meja«, kar je čisto nekaj drugega kot »poštena meja«.

Glede pojma poštenosti imamo Slovenci dober primer z nekim drugim bivšim predsednikom neke stranke, ki je na koncu pristal kot prodajalec kur v Srbiji.

Glede na vse povedano lahko le rečem, da naj gre tisti, ki se obnaša kot, da je b. p., tja, kamor so že odšli nekateri z vzklikom: »Go home!«

V zvezi z določitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško glede na arbitražni sporazum veljajo različna stališča. Po mnenju nekaterih, med njim nekdanjega predsednika ustavnega sodišča in pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma ta sporazum Sloveniji »ne zagotavlja niti sedanjega stanja, še manj pa nam zagotavlja, da bi Slovenija z njim uresničila svoje vitalne zahteve, to je pravično razmejitev s Hrvaško, v kateri bi svoje morje ohranila v neposredni povezavi z mednarodnimi vodami« (Družina 22, 30. maj 2010, 19).

Povedano drugače, Slovenija bi se s tem sporazumom podala na tvegano pot, da izgubi stik z mednarodnimi vodami. Zavestno in vnaprej odločena.

Zato se postavlja vprašanje, kdo bo odgovoren za možno izgubo državnega ozemlja – nihče drug kot Borut Pahor, sedanji predsednik vlade, ki je sporazum predlagal. Če pa zavestno prepustiš ozemlje sosednji državi, in če ima to ozemlje za tvojo državo vitalni interes, potem si narodni izdajalec. Sklepam lahko, da je možno, da bo sedanji predsednik vlade obveljal za izdajalca in se s tem pridružil nekaterim komunistom, ki so odgovorni, da smo zgubili svoje ozemlje.

Pred kratkim sem prvič zasledil podatek, ki je bil dolgo prikrivan slovenski javnosti: za izgubo severnega koroškega ozemlja je odgovoren pri nekaterih tako opevani komunistični diktator Tito. Novica me je presenetila, a sem kmalu razbral, zakaj je Tito izdajalec slovenskega naroda (po materi naj bi bil Slovenec).

Po koncu druge svetovne vojne je bila Jugoslavija, in na čelu nje kot predsednik Josip Broz - Tito, med zmagovalci te vojne in je lahko odločala o usodi ljudi in ozemelj, ki so se je tikale. Vemo, da je bila severna Koroška z glasovanjem po koncu prve svetovne vojne odvzeta Jugoslaviji in prav to severno Koroško bi kot zmagovalka lahko zahtevala Jugoslavija ob delitvi ozemelj po koncu druge svetovne vojne. Vendar, ne, morilec in diktator Tito (tu o njegovem poljskem poreklu ne bom razpravljal) kot eden izmed zmagovalcev druge svetovne vojne, ni zahteval severne Koroške (ne pozabimo – ozemlje, pod katero je spadala severna Koroška je bilo do druge svetovne vojne pod upravo Avstrije, ki je bila med poraženci te vojne). Raje je zahteval, naj se Jugoslaviji izroči okoli 12.000 domoljubnih idejnih nasprotnikov, za katere je že nasprotoval hladnokrvne poboje! Tako lahko Tita v primeru severne Koroške mirno označimo za veleizdajalca slovenskih narodnih interesov.

Tudi glede usode do pred prvo svetovno vojno slovenskega mesta Trst in njegove okolice lahko v primeru osebe Tito pridemo do podobnega sklepa. Pričevanje o tem je dal moj stari ata Matija Prepeluh, ki je kot slovenski partizan in član nekdanjih prekomorskih brigad na koncu druge svetovne vojne sodeloval pri osvoboditvi Trsta. Po njegovih besedah so Trst osvobodili slovenski partizani. Prebivalci mesta so bili moralno z njimi. Vendar pa so osvoboditelji kmalu doživeli presenečenje, kajti pod Titovim poveljstvom so za njihovo zamenjavo pripeljali srbske vojake iz Srbije, njih pa z vlaki odpeljali na služenje vojaškega roka v srbijo. Ko so zapuščali Trst, so jokali, saj, tako približno moj stari ata: »da so vedeli, da Trst ne bo nikoli več slovenski«. Za to je bila po njegove kriva primitivna kultura srbskih vojaških enot, ki so prišle v Trst, s svojimi ušmi, nekulturnim izražanjem in neprimernim vedenjem. Prebivalci Trsta so videli, kaj da jih čaka, če bodo spadali pod Jugoslavijo, zato se je večinsko mnenje odločilo, za drugo, bolj civilizirano opcijo.

Tito, je bil poleg tega odgovoren tudi za pritisk na slovenskega izdajalca Edvarda Kardelja, da je bilo območje v Istri, ki je bilo tudi že uradno slovensko, nasilno priključeno tedanji Hrvaški. Na koncu se tako lahko pride do sklepa, da Tito v zvezi s Slovenijo ni bil samo predsednik njej okupatorske države (Jugoslavije), ampak tudi narodni izdajalec, saj je (za tiste, ki to verjamejo - po materi Slovenec) deloval v njeno ozemeljsko škodo.

Imam to srečo, da sem nekaj let svojega življenja v bližini Ljubljane preživel v vasi, nad katero je bil zračni koridor za helikopterje v smeri iz Ljubljane proti Novemu mestu in verjetno dalje v Zagreb. Tako sem imel med slovensko osamosvojitveno vojno priložnost opazovati helikopterje, ki so tudi samo nekaj metrov nad hišo divjali ven iz Ljubljane. Čisto so se prilagajali konfiguraciji terena in leteli le slabih 10 do 20 metrov nad njim. Najbolj zgovoren podatek glede njihove višine in hitrosti je ta, da so s smrek, nad katerimi so leteli, popadale velike količine storžev, ki smo jih tam prebivajoči potem odstranjevali s ceste.

Danes, slabih 20 let po teh dogodkih, se nekateri dogodki zopet ponavljajo. Samostojnost Slovenije je ogrožena, vladajo ji - prvič po osamosvojitvi - stranke, ki po vsebini pripadajo neokomunističnemu profilu in - helikopterji zopet letijo v Zagreb. Moja osebna zgodba se ponavlja v tem, da zopet, a ne v bližini Ljubljane, temveč v bližini slovensko-hrvaške meje, živim v neposredni bližini helikopterskega koridorja med tema dvema državama.

Z izidom glasovanja o arbitražnem sporazumu in z držo predsednika vlade Borisa Pahorja, je nastalo stanje, ko država Slovenija izgublja suverenost nad delom svojega ozemlja. Delu svojega ozemlja se bo Slovenija odpovedala prostovoljno, premišljeno in zavestno. Postavi se mi vprašanje ali se s tem strinjam. - Odgovor je odločen NE!

Zato sem bom z vsemi svojimi močmi boril za samostojno in neodvisno Slovenijo, tako, kot je zapisana v ustavi in ne za veliko Hrvatsko! Pozivam te, da se tudi ti pridružiš tej dejavnosti!

Danes se je nekemu slovenskemu politiku zelo mudilo na "obisk" v Zagreb. Morda so tam odprli kako novo modno trgovino?

V naše bodoče glavno mesto je malo po 18. uri iz smeri severozahoda proti Zagrebu nad hribovjem severno od Brežic z veliko hitrostjo letel precej zajeten helikopter. Nisem ga videl v trenutku leta mimo moje hiše, temveč 10 sekund kasneje, zato točne barve nisem videl, a ta z veliko verjetnostjo ni bila zelena, temveč modra.

Tradicija letov na jug se torej po kratkem postanku nadaljuje.

Ne vem kakšen dan je danes, a po recimo polletnem tuhtanju, kako se je zgodilo, da sem šel k katoliškemu duhovniku in mu rekel, da bi se krstil, sem se spomnil, kaj me je nagnilo k temu...

Po 16 letih sem iz podzavesti izbrskal tisti dogodek.

Še prej bi rad povedal, da je večina ljudi, s katerimi sem se do sedaj pogovarjal o krstu odraslega človeka, uganjevalo, da me je verjetno prepričala/spremljala kaka oseba, se pravi konkretna oseba, s katero sem se srečeval.

Ob tem sem ostajal zaprtih ust, zanikujoč to, in sem se zdel sam sebi malo čuden ali pa vsaj junaški, "da sem šel kar sam h krstu" - verjetno kar obdarjen s posebnimi milostmi.

Danes pa mi je "kliknilo" in sem se spomnil:

Bilo je, se mi zdi, enkrat poleti ali jeseni leta 1993, gledal sem A kanal, ta famozni nov program, ki se je takrat pojavil na obnebju slovenskega TV prostorja (do leta 1991 sta bila le dva komunistična programa: TV Ljubljana I in II). Brskal sem takole po programih, pa vidim eno oddajo, v kateri so neki moški in nekaj govorijo.

Bolj sem prisluhnil in slišal, da je to oddaja/intervju z mladimi fanti - študenti, ki se pripravljajo na življenje pri jezuitih.

Poslušam torej, spomnim se le, da jih je od tri do pet in da so enoletno pripravo na jezuitski red opravljali v Mariboru. Nekaj me je pri njih pritegnilo.

Ta drobcena odaja sredi oddaj šund pop mašinerije na omenjenem programu, me je tistega jesenskega dne nagnila, da sem, 18-letni agnostik, nekaj dni kasneje stopil do domačega župnika in mu rekel, da bi se krstil.

To je po moje čudež, predvsem pa dokaz, kaj zmorejo narediti mediji, če so v njih tudi oddaje, ki nosijo vrednostno/pričevalno sporočilo.

Jezuitom in A kanalu (kljub temu, da imam sedaj o slednjem precej drugačno mnenje), sem še sedaj hvaležen, da so zbrali pogum in moči, da so naredili tisto oddajo.