re:-))catolica

Informacijski pooblaščenec RS mi je, poleg ostalega, poslal neformalni poziv, da umaknem za kontaktiranje javno dostopne službene e-naslove predstavnikov ljudstva in četrte veje oblasti (medijev) ter nekaterih, z davkoplačevalskim denarjem financiranih javnih uslužbencev. Po mojem vedenju njihova objava ni v nasprotju z zakonom.

Cenzuriran zapis najdeš pod datumom 22. januar 2011.

Nekateri pozivajo k uporu (in stiskajo pesti),
drugi vstanejo (dobesedno iz groba).

Razlika je v tem, da so prvi jezni in žolčni, drugi pa mirni in veseli.

Da prideš do vstajenja, moraš iti čez dobo uporništva.

Ne sej jeze, da se ne boš jutri zbudil zamorjen in
kako dobro bi bilo zaupati - da bi se jutri zbudili v vstajenju!

Bi najraje voščil vesele božične praznike (kajti če se v tebi rodi zaupanje v Boga, se je v tebi že rodilo vstajenje)!

Kristus je vstal - resnično je vstal - vstali bomo tudi mi vsi!


Blagoslovljen velikonočni čas!


Primož


P.S.: Za vse ljubitelje glasbe še dve vstajenjski pesmi:
YUNK - Na noge
Mana - Jonova balada

Moj poklon današnjemu dnevu: Oh Happy Day.

Hudo je, če imaš izpraznjeno dušo in si nadomestke bližine iščeš v gradnji objektov, kopičenju denarja in perverzijami z živalmi. Hudo je, če imaš opravka z orožjem. Slovenci to vemo.

A Slovence nas je v preteklosti gnala tudi žeja za presežnim in verjamem, da nas bo gnala še naprej.

Sedanji baroni so se ustoličili na mestu nekdanjih krutih fevdalcev. Izgubili so čut za soljudi. Sami so postali izobčenci. Tudi metode imajo podobne: mučenja, usmrtitve, likvidacije... tudi samih sebe.

Le s pogumnim zavzemanjem za tisto najbolj notranje, kar čutimo v sebi - kar nekateri imenujejo Bog - lahko vidimo svoje vstajenje. Rersnica nas bo osvobodila - kako osvežilna je ta beseda!

In kakor potok premaga vsako oviro, ki se mu postavi na poti, tako tudi mi ne žalujmo pred svojo nemočjo, kajti v tem, da se zavedaš svoje nemoči, je tvoja zmaga.

Globoko v gozdu sta se zgubila Janko in Metka in nista našla poti do hiše, temveč vsak svojo jamo. Od sramu si nista upala povedati zanju…

Tako bi lahko posodobili pravljico, če bi to bila pravljica. A zgodba gre v drugo smer. Nekateri so si tu skušali zgraditi zadnje skrivališče po morebiti izgubljenem Raju, a so se jim načrti podrli. Ostali sta dve jami, ki danes samevata 15 kilometrov od centra Ljubljane.

Če danes poiščete po svetovnem spletu, vam zadetek pokaže le eno povezavo s to zadevo: http://bunkerji.netfirms.com/index.htm.

Okoli leta 1950 so po direktivi slovenskega komunističnega vrha le 15 kilometrov od centra Ljubljane začeli graditi skrivališči, v kateri bi se v primeru nenadejanih dogodkov lahko zatekel slovenski komunistični vrh. Za cilj so si izbrali Panško in Javorsko Cirje, prelepi skriti dolinici. Tam so v razmaku dveh kilometrov začeli kopati v hrib in ustvarili pravo podzemno kraljestvo z dvema podzemnima betoniranima jamama. Vsaka ima več kot petnajst sob in velikih dvoran, zračnik, več kot 500 metrov dolg glavni hodnik ter stranski izhod in pa nadaljevanje v višjem nadstropju.

Zgodba o jamah je bila dolgo časa zamolčana in znana le posvečenim in okoličanom, zadnji čas pa se je zaradi uporabe prevoznih sredstev in migracije na podeželje razširila med ljudmi.

Jami sta skriti v zavetju gozda, a lahko dostopni in zato pravi adrenalin za prve, pa tudi kasnejše obiskovalce. V njih se, kot je videti po ostankih avtomobilskih gum in ostalega, marsikaj dogaja, njuna posebnost pa so podpisi obiskovalcev po stenah dvoran, skupaj z datumom obiska. Po navajanju enega od virov je po jamah mogoča vožnja z motorjem, vendar ne predolgo, ker deluje močna vlaga in motor »crkne«. Možna pa je vožnja s kolesom. Posebej je treba opozoriti na jaške na tleh, ki so neoznačeni in se v njih lahko zvije noga (ali pa kolo). V jami v Panškem Cirju je tu in tam zaslediti tudi kakšnega netopirja, ki se tu očitno dobro počuti.

Jami se razlikujeta predvsem po stopnji dokončanosti. Medtem ko je težje dostopna jama v Javorskem Cirju skoraj v celoti (v 99 %) betonirana, le-to ne velja za jamo v Panškem Cirju. Ta je betonirana približno do polovice svojih hodnikov in dvoran.

V jami v Panškem Cirju se drugo nadstropje koča s povprek podrtimi, delno preperelimi lesenimi debli, nosilci in pa betonskim zidom. Kaj se skriva na drugi strani zidu, vedo le posvečeni. Morda trupla političnih zapornikov, ki so verjetno gradili to skrivališče za »heroje« revolucije. Med domačini je zelo prisotna tudi pripoved, da rov te jame pelje do Grosupljega in pa do Kočevske Reke, ki pa je malo verjetna. Vendar niso potrebna ugibanja, kajti obstajajo vojaške specialke, ki kažejo podroben načrt jam.

Po pripovedi virov so ti jami gradili okoli leta 1950, eden od virov se spomni drogov z električno napeljavo vse od Ljubljane za potrebe gradnje. Torej so ljudje splošno vedeli, da se nekaj dogaja. A očitno so bili ljudje na strani te »pridobitve«, kajti transportna pot je šla pod Svetim Urhom, kjer je bila cerkev nacionalizirana in spremenjena v muzej revolucije.

Vir se je spominjal tudi tovornjakov, ki so potovali po cesti. Po eni izmed zgodb, zakaj sta bili jami pred dokončanjem gradnje opuščeni, so bili delavci v jami deležni velikih vdorov vode. To naj bi bil tudi razlog, da so začeli graditi javno znano skrivališče v Kočevski Reki.

Po nadrobnem pregledu terena sem s kolegom odkril vrh zračnika, ki se skriva višje na pobočju. Je nezavarovan, čeprav je na sosednjih drevesih moč videti sledi žice, ki je nekoč varovala ta nevaren del. Tu se postavlja tudi vprašanje splošne varnosti in zakaj ta del ni brezhibno zavarovan. Kakšen naključen gobar bi lahko nekoč izginil, ker bi zdrsnil v globino več kot 30-ih metrov pod zemljo. Ker je pred vhodom v jamo pred časom visel trak »Stop, Policija«, lahko domnevamo, da sodita jami pod varstvo Policije oz. Ministrstva za notranje zadeve.

Je pa čudovito v jamah prisluhniti tišini, kajti te ne moti noben hrup. Zato bi bilo morda smiselno vprašati odgovorne, zakaj se ti prostori ne uporabijo za potrebe javnosti. Ker je ena jama v celoti, druga pa približno do polovice betonirana, bi lahko v njih prenesli ostanke vseh povojnih žrtev, za katere se išče ustrezno lokacijo, npr. iz Hude jame. Lokacija 15 kilometrov iz središče Ljubljane je namreč idealna. Projekt bi lahko kandidiral na kakih razpisih za namensko uporabo prostora. Prav tako pa bi bilo območje samo in jami razglašeni za kulturni spomenik.

Kot posebnost naj omenim, da se iz okna v nadstropju jame v Javorskem Cirju na bregu, oddaljenem približno en kilometer, vidi cerkev, zraven katere je stavba, ob kateri so imeli, po poročanju vira, svoj vikend oz. rezidenco znameniti bulmastifi. Zanimivo v zvezi s tem je, da je enkrat čez vhod ene izmed teh jam visel trak "Stop, Policija!".


Za ogled celotne kolekcije fotografij klikni http://www.facebook.com/album.php?aid=46859&id=167343526633937

Pomlad je čas veselja, rasti, sonca in daljših dni. Sam bi ti rad sporočil, da so v Posavju pomladni dnevi lepši, ker panonsko ozračje omogoča, da vse vzcveti en teden prej kot v preostali celinski Sloveniji.

Vse tiste rastlinice, ki so omenjene v naslovu, tu rastejo preje.

Zdaj so, zaradi toplega vremena, že kakih 14 dni tu zvončki, ki jih v brežiško-krškem polju lahko zaslediš na velikanskih površinah (nekako tako kakor narcise tam v drugi polovici maja na Golici na Gorenjskem).

Tudi narcise so že tu. Njihovi popki že čakajo, da vzcvetijo. Mačice so s svojimi brsti v polnem teku, da o trobenticah in telohu ne govorim.

Pišece, najtoplejši in najbolj osončen kraj v celinski Sloveniji, že vabijo v svoje nedrje.

Spomnim se večera tistega 11. septembra, ko sem se zvečer okoli osme ure sprehajal po Rožni dolini v Ljubljani. Hodil sem mimo hiš, v katerih so povsod goreli modri molilni oltarčki sodobnega boga televizije in se zamislil. Ljudje so kot eno gledali sodobnega guruja. Razmišljal sem o tem ali je sploh še kje kdo drugačen, kajti vsi so se priklopili na televizijo. Sam se nisem, a sem imel to "srečo", da sem dogodke spremljal v živo prek interneta nekaj ur prej.

Takrat se nisem strinjal z odzivom uradnih ameriških oblasti nasproti dejanju terorističnega napada: vojne proti terorizmu. Sam sem razmišljal v nasprotni smeri: raje naj velesila poglobi dialog z muslimansko kulturo kot pa, da ji napove direktno vojno. Kar se tega tiče se je izkazalo, da se bojujejo proti skrajnežem, a slab priokus vojne je ostal.

Ko sem pred dnevi bral novico o še enem maščevanju, tokrat iz ust ruskega premierja, me je zopet zmrazilo. Zopet vojna, zopet maščevanje. Tokrat iz Evrope. Kaj si Evropa ne zasluži kaj boljšega kot propada? Kajti nasilje je priznanje nemoči pogovoriti se normalno. Je kapitulacija dialoga. Očitno je, da se politiki ne znajo pogovarjati. Logično, saj so navsezadnje vzniknili na tekmovanju medijske premoči. In takih politikov ne potrebujemo, a dejstvo je, da so. Preroki bivajo drugje, ne pa na političnem obnebju. So sicer izjeme, a izjeme le potrjujejo pravilo.

Zato kličem: "Vojne, kuge in lakote, reši nas, o, Gospod!", kajti ne potrebujemo novih krvavih bitk, ko že ob lastni v svojem življenu preveč krvavimo. Ali pa: "Daj nam moči, da premagamo skušnjave in se osredinimo na bistveno, to pa je poslušanje svojega srca in svoje vesti, v kateri se kažeš nam ti!"

Če imaš prijatelje, znance ali koga drugega doma in v tujini, jim na kratko prevedeno pošlji sporočilo, da v Sloveniji državni organi CENZURIRAJO MEDIJE.

Eni zelo močni civilni iniciativi so na spletni strani prepovedali navajati naslove javno dostopnih službenih elektronskih naslovov predsednika države, predsednika vlade, poslank in poslancev, ministric in ministrov ter nekaterih drugih državnih uradnikov.

Spodaj so navedeni večinoma naslovi, ki se morajo odstraniti. Če jim hočeš pisati, jih je treba poslati v dveh skupinah, kakor je zapisano spodaj (zaradi velikega števila naslovnikov). Očitno so interesenti dobivali preveč protestov oz. nastrinjanj, zato so zopet zlorabili državo. Gre za različne e-naslove ministra, ministrstva, Zavoda za šolstvo, poslancev koalicije in nekaterih medijev:

Na neformalni poziv Informacijskega pooblaščenca RS
so za kontaktiranje z njimi javno dostopni službeni naslovi predstavnikov ljudstva in četrte veje oblasti (medijev) ter nekaterih, z davkoplačevalskim denarjem financiranih javnih uslužbencev, umaknjeni s te strani. Po mojem vedenju njihova objava ni v nasprotju z zakonom.

Več v nadaljevanju:

--------------
Živjo,

24kul.si hočejo utišati. V Delu je dekan fakultete za socialno delo napovedal blokiranje www.24kul.si, kurir informacijske pooblaščenke pa je C.i. vročil začasno odločbo, da moramo odstraniti iz spletne strani naslove poslancev, ministrov in nekaterih drugih uradnikov.

na rtvslo.si je članek o cenzuri Civilne iniciative. Pirc Musarjeva je izrazito proti nam, sociolog Matevž Tomšič pa za nas.

Fajn je, da bi čim več komentarjev oddali. Link: http://www.rtvslo.si/slovenija/druzinski-zakonik-izvajanje-sovraznega-govora-ali-izrazanje-mnenja/249091.

Pirc Musarjeve ne razumem, da bi bila izrazito proti Civilni inicativi, ona o vseh stvareh, ki jih govori razen o odločbi, govori načelno. In se mi lahko z vsem tistim, kar je tam povedala strinjamo. Jasno pa da brani svojo odločbo.

Bi pa res prosil, da se organiziramo in pišemo komentarje. To je zdaj zelo pomembno. Da bo novica čimdlje ostala vidna. Predlagam tudi, da svetiujemo prijateljicam in prijhateljem, da novico ocenjujemo pozitivno, ker je to še en kriterij po katerem ostaja novica bolj dolgo vidna.


OBLAST JE UVEDLA CENZURO, S KATERO JE PREKINILA AKCIJO CIVILNE INICIATIVE!

Zgodil se je eden največjih homofobnih napadov na svobodo izražanja v Evropi v zadnjih letih!

Deli z ostalimi484

V sredo dopoldne se je zgodil eden najhujših homofobnih napadov na svobodo izražanja v Evropi v zadnjih letih. Klemen Mišič, državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov, je namreč na pobudo za zdaj neznanih prijaviteljev izvedel cenzuro na spletni strani www.24kul.si in prepovedal objavo javno dostopnih službenih elektronskih naslovov predsednika države, predsednika vlade, poslank in poslancev, ministric in ministrov ter nekaterih drugih državnih uradnikov. Odločbo si lahko preberete.

S tem je dejansko prepovedal zakonito ter doma in v tujini poznano civilnodružbeno pobudo Civilne iniciative za družino in pravice otrok, v kateri smo državljanke in državljane povabili, naj najvidnejšim državnim funkcionarjem in vplivnim posameznikom predstavijo svoje stališče do predloga Družinskega zakonika, ki mu nasprotuje velika večina državljank in državljanov. Vendar je strahu pred ljudmi oz. „homofobije“ v nekaterih vplivnih krogih v naši državi očitno preveč, zato so zlorabili svoj politični vpliv za zadušitev svobode izražanja v naši državi. Kaj nas še čaka?

Zelo zanimivo je, da predsednik vlade ter poslanke in poslanci na spletnih straneh Državnega zbora prosijo in vabijo ljudi, naj jim pišejo, zdaj pa državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov izvaja pritiske, da jim ljudje ne bi pisali. Ima državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov res pravico kratiti predsedniku vlade in poslancem njihovo željo, da bi jim ljudje pisali, in željo velike množice ljudi, da bi pisali poslancem? Ta grob poseg v svobodo izražanja razumemo tudi kot željo, da bi poslance izolirali od ljudi, ki so jih volili, in resničnih problemov, s katerimi se ljudje v življenju srečujejo.

V Civilni iniciativi za družino in pravice otrok, čeprav smo zaskrbljeni, ohranjamo mirne glave ob tem homofobnem nasilju, ki se izvaja nad veliko večino državljank in državljanov, ki smo prepričani, da otrok potrebuje in ima temeljno naravno in človekovo pravico do mame in očeta. Ne glede na vse prepreke, ki nam jih postavljajo zagovorniki spornega Družinskega zakonika in z njihove strani vodeni nekateri državni uradniki, bomo v naslednjih dneh, tednih in mesecih nadaljevali z množico aktivnosti po vsej Sloveniji. Prosimo tudi, naj podpisniki peticije „Za družino in pravice otrok“ in vsi ljudje, ki se z našimi prizadevanji strinjajo, kljub nedemokratičnim in grobim pritiskom ohranijo dostojanstveno in pokončno držo. Z veseljem in optimizmom nadaljujmo naša častna prizadevanja za družino in pravice otrok.

Aleš Primc

Živjo!

Ob vseh tegobah delavstva, izigravanjih, neplačevanju, kršenju delovne zakonodaje in čudnih političnih pretenzijah nekaterih sindikatov, se mi poraja vprašanje kako to, da iz katoliških logov še ni vzšel noben sindikat. Kot da živimo v drugem svetu. Ne bi rekel, da popolno poznam dogajanje pri katoličanih pri nas, a nisem še slišal nobene informacijo o tem.

Morda bi bil najlažji odgovor, da je katoličanov premalo. Morda res, pribl. 20% prebivalcev Slovenije hodi v nedeljo k maši, od tega kar nekaj otrok. In teh nedeljnikov v zrelih letih je malo. Ampak, danes nekako gre k maši tisti, ki ima močno in živo vero. Torej zagnanost bi morala obstajati. Izkušnje in modrost pa pri starejši generaciji in upokojenih. Smo res socialni paraplegiki?

Možnosti ustanavljanja katoliških sindikatov sta dve:
- prva je, da se pač najdemo katoličani z voljo nekaj narediti zase in svoje pravice čisto civilno družbeno in se povežemo v sindikat;
- druga možnost se mi zdi ustanovitev sindikata v okviru Karitas, pa ne župnijskih, ampak škofijskih ali širše. Sem prebiral gradivo za župnijske pastoralne svete za to leto (ki je v katoliški Cerkvi na slovenskem posvečena dobrodelnosti) in na 22 strani piše, da je naloga Karitas, "da ljudem v stiski svetujemo in pomagamo uveljaviti vse možne načine pomoči, ki jih predvideva zakonodaja v Republiki Sloveniji." Piše v smislu, ne da je prvenstvena naloga Karitas ljudem dati ribo, ampak jih naučiti loviti ribe.

A ni to ena krasna spodbuda za ustanovitev sindikata/ov?

Z Muratom in Jose-om se sprašujem "kaj bomo mi nar'dil?", da se stanje spremeni, da se situacija obrne, kajti sedeti tu ni nič drugega kot stagnirati.

Pa lep pozdrav,

Primož



The Beatles - A Hard Days Night

Pavel iz Teb je bil prvi puščavnik, anahoret (ne anarhist!). V puščavi je bil 90 let, krokar mu je kot po čudežu 60 let nosil vsak dan pol hlebca kruha. Goduje: danes.


Življenjepis svetega Pavla Tebanskega

Kopija odgovora kolegu, ki se je negativno odzval na informacijo, da uporabljam hrvaški internet:


..., živjo!


Razumem, da si vznemirjen glede nekaterih dogodkov na relaciji Slovenija - Hrvaška. Ampak za to so odgovorni naši politiki in volilci, ki take politike volijo/volimo.

Drugače se mi pa to zdi problem kratenje oz. nespodbujanja konkurenčnosti in zaprtosti Slovenije v svoj lastni geto. Kam to pelje, se ve - v propad države.

Namesto da bi spodbujali življenje ob meji, ukinjajo nosilne inštitucije: Policijska uprava Krško je bila (meni se zdi,da že, ukinjena konec leta 2010. Ukiniti želijo Splošno bolnišnico Brežice: prva tarča je porodničarsko-ginekološki oddelek (se pravi: ne rabimo otrok). K sreči se je zbiralo podpise s peticijo - bila je na spletni strani Splošne bolnišnice Brežice, imajo pa tudi FB profil.


Da se vrnem k internetu: živim ob meji in po moje je za Slovenijo tu bistveno ohraniti življenje. Fiksna telefonija je zastarela in za prenos podatkov so, v mojem primeru, vsi priključki zasedeni. Mobilna telefonija je slaba, za prenos podatkov je zopet zasedena (da bi pa še anteno plačeval, naj pa kar sami financirajo). Kakšna Lastovka TV ne ponuja interneta.

Po drugi strani pa odkar imam hrvaški internet nimam problemov s povezavo (je skoraj kot širokopasovna). Če slovenska zakonodaja deluje omejevalno do lastnih državljanov, si ti pač poiščejo možnosti tam, kjer te so (inteligenca se menda seli v tujino); ne spodbuja podjetnosti - pač ti, ki verjamemo, da si zaslužimo pozornost , to najdemo tam, kjer ta je. Če naša podjetja še ne funkcionirajo pod vidiki prijaznosti do strank/uporabnikov in s tem na podlagi financ, temveč po nekih drugih merilih, je njihov problem, če bodo na koncu ostale brez strank. Če bodo hotele posel, se bodo že morale malo potrudit.

Slovenci v Posavju so se , se mi zdi da v 19. stoletju, že hoteli pridružiti Hrvaški (takrat so bili v državi Avstrija in so se hoteli pridružiti Ogrski), ker je ta takrat ponujala boljše pogoje življenja. Pa se na srečo niso. In je zdaj to Slovenija.

Problem je v glavah (politikov, javne uprave) v Ljubljani, ki mislijo, da je Slovenija le okoli Ljubljane. Prejšnja vlada je vlekla poteze, ki so delovale v smeri regij, izvajala je tudi projekte v tej smeri. Žal smo pod anarho-liberalizmom z mešanico ex komunističnih privržencev priča temu, da se Slovenija približuje Hrvaški. Moja prognoza je: volite stranke, ki so sedaj v vladi in Slovenija bo čez deset let pridružena Hrvaški oz. v isti državi z njo (tako postane jasno, zakaj je po koncu 1. svetovne vojne, samo en mesec živela Država SHS /Slovencev, Hrvatov , Srbov/, in je takoj nato nastala Kraljevina SHS /Srbov, Hrvatov, Slovencev/. So šli raje na zadnje mesto. Premalo samozavesti?! Da!

Sam sem tip, ki zavračam monopole. Tudi monopol države. A glej, ga, država smo ljudje. Zato se bom boril za neodvisno, samostojno in podjetno Slovenijo. Tudi za ceno tega, da lahko s svojim kolegi iz Slovenije v Slovenijo komuniciram preko tujega interneta (ker drugače ne gre). V opomin, kam to pelje, če se na ravni zakonodaje zanemari spodbujanje podjetništva.

Da bi nekateri v Sloveniji radi videli le še (svoj) nacionalni interes v obliki svojih lastnih (nacionalnih) podjetij, pa mislim, da ni več skrivnost.


Pa lep slovenski pozdrav!



Primož


P.S.: Za elektriko sem tudi že študiral, zakaj naša država vzdržuje monopol samo slovenskih ponudnikov. A že spet ščitijo ene kartele?

Slovenska zakonodaja mi ne omogoča normalnega interneta - ponudba je pod nivojem. Nasprotno pa mi kot državljanu Slovenije na območju države Slovenije omogoča zakonodajni ustroj Republike Hrvatske. Zato sem Hrvaški hvaležen, da lahko nemoteno dostopam do interneta, kar pa ne morem trditi za Republiko Slovenijo.

Se pravi - lastna država mi je mačeha.

Priča smo vedno večji korupciji v okviru države. Pred leti so že nekateri opozarjali, daje nujno, da se proda deleže države v podjetjih, kjer ima ta svoje delnice. Pa se ni zgodilo praktično nič. Tudi se je opozarjalo, da je nujno, da se uvede enotna davčna stopnja, pa je bil ta predlog gladko zavrnjen. Dandanes "državne banke", ki naj bi delovale v prid prebivalcem Republike Slovenije, podjetjem nočejo več dajati posojil. S tem se izničuje zasebna pobuda, možnost, da bi vsak prebivalec republike slovenije uveljavil svoje človekovo dostojanstvo.

Da bi do tega lahko zopet prišli, ne bo zadostovalo spremljanje programa "nacionalne" televizije, ali pa biti priklopljen na "nacionalnega" operaterja. Nacionalno je v tej povezavi pri nas dobilo status božanstva.

Kot prvo bi morala slediti prodaja državnega v podjetjih. V vseh in vse.
Nato pa bi morala slediti davčna in birokratska sprostitev.

To, da politika skrbi le njegova delnica v državnem podjetju (od katere se financira) in kdo s to delnico upravlja, je katastrofa.

To, da pa državljan ne more zgraditi objekta, ker že samo papirji stanejo polovico vrednosti objekta, pa je škandalozno.


Vse to le zato, ker politiki skrbijo zase (državne delnice) in ne za državljane, ki s politikovimi skrbmi nimajo dosti skupnega (razen, da ga volijo - ali pa še to ne)

In tako bomo kristjani v Sloveniji najbolj preganjana verska skupnost, ker bomo hoteli pomagati drug drugemu, pa bomo dobili inšpekcijo... Več tukaj

Zavrnjen je bil zakon, s katerim bi se začela prihvatizacija javnega zavoda RTV, pod trajnim mandatom kućanistov.

Potrjen zakon bi pomenil, da se začenja prihvatizacija javnih zavodov, t. j. tudi zdravstva, po principu kot se je to delalo v podjetjih v državni lasti: najprej spravi na kant, potem odkupi po minimalni ceni - za zaposlene te ne briga. To je velik udarec za kućaniste in ti ne bodo kar tako odnehali, ker se jim je spodmaknil projekt, s katerim bi se ukvarjali naslednje desetletje.

Pričakujemo lahko nove pobude zakonov glede javnih zavodov.