re:-))catolica

Verjetno bi se vsak spomnil izjave predsednika republike, gospoda Tuerka, o drugorazrednosti zadeve, ko so v Hudi jami našli okostja. Najdba nekaj sto okostij prebivalcev naše države, se pravi vojno hudodelstvo in pa kršenje človečanskih pravic sta za našega predsednika drugorazredna stvar. Da se distanciraš od tako ignoranstva našega predsednika, ni nič nenavadnega.

Ob obletnici povojnih pobojev je bila tudi spravna slovestnost v Kočevskem Rogu. Nanjo je bil povabljen premier Pahor, predsednik Tuerk pa se je odzval, da njega pa niso vabili. Ljubljanski nadškof je nepovabilo utemeljil z neponovitvijo predsednikove pobude o sodelovanju pri pripravi slovesnosti po umestitvi novega nadškofa.

Prejšnji teden sta se ljubljanski nadškof in premier skupaj poklonila žrtvam povojnih pobojev in nacizma. Predsednik Tuerk pa je v odzivu na ta skupni nastop spomnil, da je 1. novembra lani skupaj s predsednikom vlade in predsednikom DZ-ja Pavlom Gantarjem tudi sam položil venec v Hudi Jami in se tako poklonil žrtvam.


Kdor je pred dnevi bral novice, bi tudi zasledil, da se je isti predsednik hotel srečati z ljubljanskim nadškofom, gospodom Stresom, pa je prvi sestanek preložil, novega termina pa ni predlagal. Gospod Stres je to razumel kot, da predsednik ne želi skupnega srečanja.

Sedaj baje gospod Tuerk načrtuje ta sestanek, hkrati pa povdari, da se je predsednik republike udeležil slovesne maše ob umestitvi nadškofa metropolita.

Ali ni to nekaj čudnega z našim predsednikom, kot da bi ga krivda dajala, ali pa da se hoče prikupiti nadškofu in katoličanom? Da niso to kaki posttravmatski učinki slabe vesti?

V tem času se mi večkrat postavi vprašanje o smislu življenja. Eno takih področij je mir v svetu. Mi, evropska civilizacija, živimo v miru in se branimo vojn. Bojimo se celo prepirov. Izraz tega se vidi npr. v zadevi mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško. Skoraj raje bi rekli, da naj bo - da ne bo zamer - tisto hrvaško! Če bi živel tam, bi res lahko zdaj nasprotoval, potem bi lahko tvoje ozemlje prišlo pod Hrvaško in bi te potem oni imeli na piki. Da ne bi tvegal te nevarnosti, imaš raje lagodno življenje, sedaj pod Slovenijo, nekoč morda pod Hrvaško. Razlika bi bila samo v drugačnih zakonih. Ali pač - se strinjaš z našo zakonodajo, s Hrvaško se pa ne bi. Torej te naša država nima pravice pustiti na cedilu.

Lahko pogledamo tudi stanje po svetu. ZDA tistega, ki ji je na poti osvaja, imperialistično zasede in povzroča vojne. Za sabo pušča tragedije domačinov, mrtve, zastrupljene z orožjem, povečala se je umrljivost. Potemtakem lahko sklepaš, da Amerika ni dobra. Po drugi strani pa je od nje napadena država bila vir nemoralnosti začenši s predsednikom, na tisoče oseb je bilo zaprtih zaradi osebnega prepričanja,vladala je revščina, jedrsko se je država oboroževala. Bila je tudi v koaliciji držav, ki delujejo proti načelom in normam, ki veljajo pri nas. Skratka, ta država je imela za plen Evropo, torej so hoteli, da bi nam vsilili svojo oblast. Lahko se torej vprašaš, komu dati prav: ZDA ali bivši politiki od ZDA napadene države.

Pa naj se vrnem k človeški moralni izgubljenosti. To, da laž nekateri označijo za napako, je res čudno. To je res napaka, ampak huda napaka. To je v resnici moralno sprevrženo (laganje in opravičevanje laganja). Pa nekateri kljub temu živijo z lažjo. Pred leti je nek finančni minister kot minister zagovarjal neko politično mnenje, ki je bilo nasprotno njegovemu osebnemu prepričanju, zato ker je bil kot minister usklajevalec mnenj in se je pač trudil dobiti skupni imenovalec vseh vpletenih v pogovorih. Mnogi so ga obsojali, drugi so se norčevali iz njega, jaz pa ga razumem, saj je očitno po papeško sledil temeljni normi, ki naj bi veljala med kristjani: Poslušati vse in uskladiti mnenje na največji možni skupni imenovalec. Razumem, da se je minister bal medijskega linča druge politične opcije, ampak tragika tega je, zakaj zamolčati sebe? Ali ni prav, da pogajanja propadejo, če pa veš, da bo rezultat škodoval? Da ne bo pomote, tega bivšega finančnega ministra cenim najbolj od vseh dosedanjih z njegovega resorja. Ampak očitno njemu stvar ni bila v vesti tako nasprotna, da ne bi prekinil pogajanj.

Druga izvotljenost naše birokracije pa se mi zdi nedavni odgovor predsednika Evropske komisije in še drugih dveh, ki sta bila prisotna. Na vprašanje kaj misli o križih v evropskih šolah je odgovoril, da o tem Evropska komisija ne daje mnenja. Drugi je odgovoril prav tako, tretji pa je bil tiho. Ob tem, da predsednik EK pripada politični stranki, ki je ljudska, torej tudi krščanska, križ pa je razpoznavno znamenje krščanstva. Saj razumem, da je bilo vprašanje naslovljeno nanj osebno, on pa je predstavnik EK. Ampak ali ne bi mogel odgovoriti na način: EK tu nima pristojnosti, moje mnenje pa je...? Narobe svet ali...? Quo vadis, Europa; quo vadis, Domine?

Da ne bom zaključil črnogledo, naj omenim institucionalno napako, ki si jonaj bi privoščili v eni od institucij civilne družbe. Gre za eno izmed dveh trenutno najbolj odmevnih akcij za zbiranje podpisov. Tednik Mladina je pisal, da je ustanovitelj spletne strani 24kul.si človek, ki je hkrati »viden cerkveni predstavnik«, t.j. tajnik Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Če bi šli po poti ločitve verskih funkcionarjev od civilne družbe, bi bilo sicer sporno sodelovanje teh ljudi v organizacijah civilne družbe. Toda kaj je verska organizacija, če ne ustanova civilne družbe? Zdi se mi, da gre tu za očrnitev same peticije in njenega namena. Mislim, da gre pri tej peticiji za skrajen poskus ohranitve naravnih pravic, ki gredo človeku. »Črnilci« hočejo te pravice po zakonodajni poti človeku odvzeti, hkrati pa sledijo tudi svojim merilom na področju institucij. V skrajnem primeru bi ta merila lahko tudi veljala. Toda vprašam te, ali ni tu zopet posredi moralna izvotljenost, ko bi lahko bili v situaciji, da bi zaradi »pravil« »morali« upoštevati le-ta in ne etičnega čuta in dostojanstva človeka? Da ne bo dvoma, jaz omenjeno peticijo podpiram in te pozivam, da tudi ti prispevaš k zakonodajni zavarovanosti naravnih človekovih danosti.

Velikokrat sem že slišal frazo, zakaj da bolj cenimo tuje kot domače, da nimamo samozavesti, da smo klečeplazci ipd. Takim mnenjem sem dal prav. Pa vendar sem ugotovil, da so taka mnenja dobronamerna, problem pa je s tistimi, ki tako mnenje širijo kot ideologijo.

Problem je pojem domovine kot hiše, ali se v njej počutiš doma: ali bolj cenimo bajto, t. j. liberalizem ali kuću, t.j. domačizem. Če vprašaš mene, sem za liberalizem, ampak očitno še nismo naredili pravega štiha.

Koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja se je po naših malih ekranih vrtel spot s sloganom Voda - zrak - svoboda, razgibajmo življenje. Od te vode nam bo slej ko prej ostala le mlakuža, zrak smo že pred časom ponudili v nadzor sosednji Avstriji, svoboda = kaj je že to? Da se nam res godi kot V letu 00 res ni čudno. Omejujemo sami sebe, si postavljamo ovire in ne cenimo svobode drugega. Meje in lastnina kot da so nekaj poljubnega.

Večkrat slišim tudi, da smo bolj papeški kot papež. Na žalost tudi to drži. Neke svoje ali tuje zakone razlagamo kot da so sveti, prezremo pa bistvo, t. j. sočloveka. Pa to o papeških velja za vse sorte Slovencev, ne le za izbrano vrsto.

In ko se v trudu svojega obraza /delavnost in poštenost/ priguramo do nečesa, mar res svobodno zadihamo? Ali mar ne skoraj da izdihnemo? Zato naši izdelki nosijo nizko dodano vrednost. So tudi izjeme. Toda ali nam ni potem nekaj upravičenega videti v tujih izdelkih simbol svobode? V tujih zakonih simbol svobode? Ni naključje, da se naši duhovi ozirajo na Zahod, k simbolu svobode. Nekateri tudi na Vzhod, k tulečim volkovom.

Slednji so si za svojo himno izbrali "za blagor očetnjave, naj puška govori". Ti me ne mikajo.

Ni naključje, da je Frutek po toliko letih izstopil iz igre. Vsaj nekdo, ki je odrastel. Nenazadnje, Nič nam ne more KGB, če sam ne pristaneš na njihovo igro. Tudi njihove igre bo enkrat konec. Toda ali je to svoboda ali pa je svoboda to, da drugi spoštujejo tebe kot dar?

In dokler se ne bomo spoštovali kot taki, bomo še vedno raje bežali na tuje! Tragično ali realno?

Zadnje čase se je pletla burna razprava glede študentskega oz. po novem malega dela. Med zastopniki študentske populacije so bili nekateri za, drugi pa proti novemu zakonu o malem delu. Šlo se je glede tega, da bi malo delo opravljali tudi upokojenci in ostali državljani.

Verjetno bi se nas kar večina strinjala, da je sedanje stanje glede statusa študenskega dela sistemsko nevzdržno. Da prek napotnic dela veliko "normalno" zaposlenih, da študenjtje v nedogled zaradi takega dela "vlečejo" status itd. Tudi delodajalci imajo raje cenejše študente, kakor dražje in na daljši čas drugače zaposlene.

Novi zakon zaradi tega "smrdi" delodajalcem, ker bi morali za študentsko plačati več. Hkrati jim "diši", ker bi lahko za krajši čas zaposlovali druge. Novi zakon tudi "smrdi" študentskim organizacijam, ker na račun sedanjega študentskega dela dobijo veliko sredstev, ki jih v primeru novega zakon ne bi.

Študentje so le sredi interesov vseh teh "kompanij" in gledajo na svoj interes - upravičeno. Nekateri bi radi zaslužili za študij, drugi za počitnice. Morem sklepati, da je težje in so na slabšem tisti, ki služijo za študij.

Tu smo pri prvi nepravičnosti sedanjega stanja, saj naj bi za šolanje študentov poskrbeli s štipendijami. Tu nastopi naša vrla država, saj je v letu 2009 kar 15 milijonov EUR, namenjenim štipendijam, ostalo nepodeljenih. To pomeni, da je ostalo nepodeljenih sredstev za še vsaj 6000 študentov (pri tem ne velja pozabiti, da je povprečna državna štipendija v letu 2008 znašala 175 EUR, MDDSZ pa je minimalne življenjske stroške posameznika ocenilo na 562,07 EUR)!
Država torej ne podeljuje zadosti štipendij!

Poleg tega je tu še ena "zadevica", da lahko nekdo ves čas študija, ki ga tudi ustrezno zaključi, dela preko študentskega servisa, pa se mu to ne šteje v delovno dobo. Se pravi, da bo moral štiri ali pet let dlje delati v starosti (če bo mogel). V času mladosti je na to lahko pozabiti, ne pa več, ko se bližaš šestdesetemu ali pa malo višjemu letu.

Zadnjič mi je en študent, ki dela prek študentskega dela, na moje mnenje, da kdaj bo pa dajal za penzijo, odgovoril, da lahko daje na stran sproti. Tudi mi je drug kolega poslal izračune, da se, če stalno varčuješ sam, to dosti bolje obrestuje, kakor če prispevamo v državno blagajno. Pa vendar - ko si na konju, je fino. Na realnih tleh je to teže.

Najbolj socialno vzdržna konstrukcija se mi kljub vsemu zdi v sklopu malega dela, kajti tistega "prišparanega" ti nihče ne more vzeti. O, ja, pač - pogoltna oblast.

Nekaj fotk na U-tubu iz nedeljske prireditve v Celju.

Ena izmed pesmi, ki smo jo lahko slišali v nedeljo v Celju v njeni originalni verziji - res enkratno!

V slovenščino je pesem prevedla ga. Nada Žgur in jo z naslovovom Povzdigujem tvoje ime lahko najdeš na dvojnem ploščku Nade in Deča Žgurja - Alfa in Omega.

Sicer pa so bile tudi ostale pesmi enkratne. Mene je posebej prevzela pesem Nebeški Jeruzalem, ki jo je zapel Alek Zwitter (za poslušanje dela pesmi klikni seznam) . Slovenska "operna-rock" verzija z ene druge prireditve.

Zaznati je, da nekateri politiki v Sloveniji zopet odkrivajo toplo vodo, tako kakor v času komunizma. Taka praksa sicer lahko izgleda čisto v redu, a kaj, ko hoče nekdo vse breme takih odločitev prenesti iz svojih ramen.

Govorim o dejanjih sedanjega slovenskega premierja, Boruta Pahorja, ki se je šel o bistvenem problemu za Slovenijo, to je njenem ozemlju, s predsednico vlade druge države pogajat brez podpore parlamenta, temveč samo »sam s svojo ekipo in v imenu tihe diplomacije«.

Kot je mogoče razbrati gre za prav tak pristop v zadevah NLB vs. Republika Hrvaška. V povezavi s to zadevo Pahor uporablja besedno zvezo »kot predsednik vlade, in ne v imenu vlade«, kar da sumiti na slepomišenje.

Težava je, ker se tak način političnega delovanja kaže kot strukturen v samem vrhu naše politike. Borut Pahor deluje kot izbran delegat, ki bo rešil zadeve sam in to brez mandata parlamenta. V tem sledi svojim političnim botrom iz obdobja komunizma.

Zanimivo je, da v intervjuju pri tematiki meje uporablja besedo »poštena meja«, kar je nov termin glede te teme v slovenski politiki. Do sedaj se je od leta 1991 namreč uporabljal termin »pravična meja«, kar je čisto nekaj drugega kot »poštena meja«.

Glede pojma poštenosti imamo Slovenci dober primer z nekim drugim bivšim predsednikom neke stranke, ki je na koncu pristal kot prodajalec kur v Srbiji.

Glede na vse povedano lahko le rečem, da naj gre tisti, ki se obnaša kot, da je b. p., tja, kamor so že odšli nekateri z vzklikom: »Go home!«

V zvezi z določitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško glede na arbitražni sporazum veljajo različna stališča. Po mnenju nekaterih, med njim nekdanjega predsednika ustavnega sodišča in pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma ta sporazum Sloveniji »ne zagotavlja niti sedanjega stanja, še manj pa nam zagotavlja, da bi Slovenija z njim uresničila svoje vitalne zahteve, to je pravično razmejitev s Hrvaško, v kateri bi svoje morje ohranila v neposredni povezavi z mednarodnimi vodami« (Družina 22, 30. maj 2010, 19).

Povedano drugače, Slovenija bi se s tem sporazumom podala na tvegano pot, da izgubi stik z mednarodnimi vodami. Zavestno in vnaprej odločena.

Zato se postavlja vprašanje, kdo bo odgovoren za možno izgubo državnega ozemlja – nihče drug kot Borut Pahor, sedanji predsednik vlade, ki je sporazum predlagal. Če pa zavestno prepustiš ozemlje sosednji državi, in če ima to ozemlje za tvojo državo vitalni interes, potem si narodni izdajalec. Sklepam lahko, da je možno, da bo sedanji predsednik vlade obveljal za izdajalca in se s tem pridružil nekaterim komunistom, ki so odgovorni, da smo zgubili svoje ozemlje.

Pred kratkim sem prvič zasledil podatek, ki je bil dolgo prikrivan slovenski javnosti: za izgubo severnega koroškega ozemlja je odgovoren pri nekaterih tako opevani komunistični diktator Tito. Novica me je presenetila, a sem kmalu razbral, zakaj je Tito izdajalec slovenskega naroda (po materi naj bi bil Slovenec).

Po koncu druge svetovne vojne je bila Jugoslavija, in na čelu nje kot predsednik Josip Broz - Tito, med zmagovalci te vojne in je lahko odločala o usodi ljudi in ozemelj, ki so se je tikale. Vemo, da je bila severna Koroška z glasovanjem po koncu prve svetovne vojne odvzeta Jugoslaviji in prav to severno Koroško bi kot zmagovalka lahko zahtevala Jugoslavija ob delitvi ozemelj po koncu druge svetovne vojne. Vendar, ne, morilec in diktator Tito (tu o njegovem poljskem poreklu ne bom razpravljal) kot eden izmed zmagovalcev druge svetovne vojne, ni zahteval severne Koroške (ne pozabimo – ozemlje, pod katero je spadala severna Koroška je bilo do druge svetovne vojne pod upravo Avstrije, ki je bila med poraženci te vojne). Raje je zahteval, naj se Jugoslaviji izroči okoli 12.000 domoljubnih idejnih nasprotnikov, za katere je že nasprotoval hladnokrvne poboje! Tako lahko Tita v primeru severne Koroške mirno označimo za veleizdajalca slovenskih narodnih interesov.

Tudi glede usode do pred prvo svetovno vojno slovenskega mesta Trst in njegove okolice lahko v primeru osebe Tito pridemo do podobnega sklepa. Pričevanje o tem je dal moj stari ata Matija Prepeluh, ki je kot slovenski partizan in član nekdanjih prekomorskih brigad na koncu druge svetovne vojne sodeloval pri osvoboditvi Trsta. Po njegovih besedah so Trst osvobodili slovenski partizani. Prebivalci mesta so bili moralno z njimi. Vendar pa so osvoboditelji kmalu doživeli presenečenje, kajti pod Titovim poveljstvom so za njihovo zamenjavo pripeljali srbske vojake iz Srbije, njih pa z vlaki odpeljali na služenje vojaškega roka v srbijo. Ko so zapuščali Trst, so jokali, saj, tako približno moj stari ata: »da so vedeli, da Trst ne bo nikoli več slovenski«. Za to je bila po njegove kriva primitivna kultura srbskih vojaških enot, ki so prišle v Trst, s svojimi ušmi, nekulturnim izražanjem in neprimernim vedenjem. Prebivalci Trsta so videli, kaj da jih čaka, če bodo spadali pod Jugoslavijo, zato se je večinsko mnenje odločilo, za drugo, bolj civilizirano opcijo.

Tito, je bil poleg tega odgovoren tudi za pritisk na slovenskega izdajalca Edvarda Kardelja, da je bilo območje v Istri, ki je bilo tudi že uradno slovensko, nasilno priključeno tedanji Hrvaški. Na koncu se tako lahko pride do sklepa, da Tito v zvezi s Slovenijo ni bil samo predsednik njej okupatorske države (Jugoslavije), ampak tudi narodni izdajalec, saj je (za tiste, ki to verjamejo - po materi Slovenec) deloval v njeno ozemeljsko škodo.

Imam to srečo, da sem nekaj let svojega življenja v bližini Ljubljane preživel v vasi, nad katero je bil zračni koridor za helikopterje v smeri iz Ljubljane proti Novemu mestu in verjetno dalje v Zagreb. Tako sem imel med slovensko osamosvojitveno vojno priložnost opazovati helikopterje, ki so tudi samo nekaj metrov nad hišo divjali ven iz Ljubljane. Čisto so se prilagajali konfiguraciji terena in leteli le slabih 10 do 20 metrov nad njim. Najbolj zgovoren podatek glede njihove višine in hitrosti je ta, da so s smrek, nad katerimi so leteli, popadale velike količine storžev, ki smo jih tam prebivajoči potem odstranjevali s ceste.

Danes, slabih 20 let po teh dogodkih, se nekateri dogodki zopet ponavljajo. Samostojnost Slovenije je ogrožena, vladajo ji - prvič po osamosvojitvi - stranke, ki po vsebini pripadajo neokomunističnemu profilu in - helikopterji zopet letijo v Zagreb. Moja osebna zgodba se ponavlja v tem, da zopet, a ne v bližini Ljubljane, temveč v bližini slovensko-hrvaške meje, živim v neposredni bližini helikopterskega koridorja med tema dvema državama.

Z izidom glasovanja o arbitražnem sporazumu in z držo predsednika vlade Borisa Pahorja, je nastalo stanje, ko država Slovenija izgublja suverenost nad delom svojega ozemlja. Delu svojega ozemlja se bo Slovenija odpovedala prostovoljno, premišljeno in zavestno. Postavi se mi vprašanje ali se s tem strinjam. - Odgovor je odločen NE!

Zato sem bom z vsemi svojimi močmi boril za samostojno in neodvisno Slovenijo, tako, kot je zapisana v ustavi in ne za veliko Hrvatsko! Pozivam te, da se tudi ti pridružiš tej dejavnosti!

Danes se je nekemu slovenskemu politiku zelo mudilo na "obisk" v Zagreb. Morda so tam odprli kako novo modno trgovino?

V naše bodoče glavno mesto je malo po 18. uri iz smeri severozahoda proti Zagrebu nad hribovjem severno od Brežic z veliko hitrostjo letel precej zajeten helikopter. Nisem ga videl v trenutku leta mimo moje hiše, temveč 10 sekund kasneje, zato točne barve nisem videl, a ta z veliko verjetnostjo ni bila zelena, temveč modra.

Tradicija letov na jug se torej po kratkem postanku nadaljuje.

Pričevalna moč resnice
se je pokazala v vsej svoji globini in krotkosti:
potem ko so jo umorili tisti,
ki so se zanašali na atribut moči, so spregovorili kamni -
grob je bil odprt,
usta so onemela,
angel(a) pa sta oznanila:
ta, ki ste ga umorili, je vstal. -
Aleluja!!!

Blaženo doživetje tega veselega oznanila tebi in tvojim bližnjim želim


Primož


Kako pa danes zgleda tista skala,
v katero je bil položen umorjen Jezus,
in v katero so, ko ga ni bilo v njej,
takrat nemo zijali tisti, ki so mislili,
da je VSEGA konec,
si lahko ogledaš na
http://www.360tr.com/kudus/kiyamet_eng/index.html

Kdaj sem zapustil stran rtvslo.si? Ne vem, ampak zdi se mi, da je bil povezano s pasjo afero...

S tem naj se ukvarjajo psi, mene ne privlači...

Danes to stran brišem iz svojih priljubljenih... (ostale bodo le kosti...) Kdo že laja in kdo gre dalje?

Ta članek, je pravzaprav seminarska naloga, ki sem jo napisal leta 1999 in jo je profesor Škrabl (Naj počiva v miru!) brez moje vednosti poslal v objavo v Colloqia, glasilo Teološke fakultete (se pravi, da je kar dober). Govori o takratnih razmerah, se mi pa zdi, da danes stvari niso dosti drugačne. Izpuščene so opombe, pa mislim, da to pretirano ne moti.

Uvod

V današnji evropski družbi, tudi slovenski, se čuti potreba po vzgajanju za smisel. Nekatere, zgolj informacijske oblike izobraževanja so preživele, saj postaja današnje okolje zasičeno s podatki. Pojavile so se težnje te podatke osmisliti in jih ne le podajati kot brezdušne. Prav tako pa se v skladu s tem uresničuje tudi težnja osmisliti življenja ljudem, torej jih vzgajati v skladu z nekimi vrednotami. V preteklosti je bilo to področje zanemarjeno, povdarjalo se je predvsem prvo (informacijsko).

Ker sem pri sestavi temporalne naloge upošteval le domačo (slovensko) literaturo, se bo to odražalo tudi pri vsebini naloge same. Izbiral pa sem predvsem članke z evropsko-krščansko usmerjeno mislijo, kamor sodimo mi. Upam, da omejenost na le slovenske članke ne bo okrnila vsebinske celote.

Štirje cilji moderne šole

Najprej si, za lažje razumevanje vsebine naloge, poglejmo štiri cilje, ki naj bi do njih vodilo izobraževanje v šoli. Šola mora oblikovati umske zmožnosti:

1. Najprej jih oblikuje s tem, da razvija sposobnost pravilnega razsojanja . To pomeni, da mladega človeka pripravi na življenje in delovanje v družbi. Ta družba je danes demokratična, torej se mora pripraviti na zavedanje človekovih pravic in njegovih svoboščin in spoštovanje teh pravic pri sočloveku.

2. Uvaja v kulturno dediščino, ki so jo ustvarili prejšnji rodovi. To človeka usposablja, da najde izvore za bogatitev svoje osebnosti, za osebno duhovno življenje.

3. Goji čut za vrednote. Mlademu človeku mora dati pravo podobo o njem samem, da bo svoje življenje lahko osmišljal. Dati mu mora vrednote, v skladu s katerimi živijo njegovi starši.

4. Pripravlja za poklicno delo. Ta priprava mora biti narejena z vso potrebno strokovno usposobljenostjo in solidnim znanjem.

Osnovni pogoji za sodelovanje med šolo in družino

V preteklosti je bila šola namenjena predvsem izobraževanju. Zato je tudi bila ustanovljena. Vendar pa v sedanjih razmerah, za katere je značilna raznolikost in diferenciacija življenja, v katerih družina ne more izpolniti svoje vloge v vsej polnosti, postaja vzgoja v šoli že moralna nuja. Zato mora biti šola usmerjena v družino in ne družina v šolo. Šola bi morala nadaljevati vzgojno delo, ki se je začelo v družini. To delo bi morala šola nadgrajevati in ga poglabljati, obenem pa skladno s tem vzgajati oziroma izobraževati tudi za poklicno delo.

Izobraževanje pomeni ali bi vsaj moralo pomeniti javno dobro. Glede na to bi morali šolo opredeliti predvsem kot družbeno ustanovo, ki pripada civilni družbi . Za to pa je osnovni pogoj pripravljenost vladnih služb, da odprejo "razpravo za demokratično sprejemanje odločitev" . Tako bi člani skupnosti, učitelji, združenja učiteljev in staršev, ter nevladne organizacije lahko izražale svoje želje in predloge in to usklajevale na državni ravni. Poleg tega morajo biti šolske ustanove "resnično pripravljene na prilagajanje lokalnim razmeram in pokazati odprtost za spremembe". Na osnovi teh temeljev je šola opredeljena kot področje javnega delovanja. Na podlagi tega, bi morali starši v vzgojno-izobraževalnem poslanstvu šole sodelovati vsaj na štirih temeljnih področjih, in sicer učno-predmetnem, kulturnem, vzgojnem in svetovno nazorskem.

Sedanje razmere v Sloveniji: Vloga staršev v šoli je pri nas bistveno okrnjena. To se vidi že v sami zakonodaji. "Ministrstvo za šolstvo in šport (…) vidi le tri ravni sodelovanja šole in staršev: opravičevanje izostankov učencev, roditeljski sestanki in govorilne ure". Starši so lahko vključeni le tam, kamor je vključen njihov otrok in to le preko sveta šole in sveta staršev. Kjer so starši za to zainteresirani, se organizirajo še "šole za starše" in "klubi staršev za boljšo šolo" . To pa pomeni le ohranjevanje dosedanjega rudimentalnega partnerstva na nižji razvojni stopnji.

Otroka naj usmerja družina in ne šola

Iz prej povedanega se lahko vidi dve temeljni usmeritvi: ali se šola usmeri v izvrševanje nekih norm ali pa se osredotoči na otroka. V slednjem primeru pomeni to tudi aktivno vključevanje staršev v delo šole. Kajti staršem pripada prvenstvena vloga v odnosu do otroka. To nam jamčijo vsi mednarodni dokumenti o človekovih pravicah. Tako govori "Splošna deklaracija o človekovih pravicah", člen 26,3:
"Starši imajo prvo pravico do izbire vrste izobrazbe za svoje otroke" .

Prav tako govori o tem tudi "Katekizem katoliške Cerkve", člen 2229:
"Kot tisti, ki so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok, imajo starši pravico, da izberejo zanje šolo, ki ustreza njihovim lastnim prepričanjem" .

"Lista evropskega združenja staršev" ( "Charter of the European Parents' Associations", 1992), našteva naslednje pravice in dolžnosti staršev:
- pravica spoznati primarnost v vzgoji svojih otrok,
- dolžnost odgovorne vzgoje svojih otrok,
- pravica popolnega dostopa do vseh informacij v izobraževalnih ustanovah, ki zadevajo njihove otroke,
- dolžnost dati izobraževalnim ustanovam vse informacije o svojih otrocih, ki so pomembne za doseganje edukacijskih ciljev,
- starši imajo pravico izbrati za svoje otroke takšne šole, ki so najbližje njihovim prepričanjem in vrednotam,
- starši imajo pravico vplivati na politiko, ki jo izvajajo šole, v katerih so njihovi otroci,
- imajo dolžnost, da se dobro informirajo pred izbiro šole za svoje otroke,
- starši imajo dolžnost, da so vitalni del lokalne skupnosti, kjer je šola,
- starši in njihova združenja imajo pravico, da se posvetujejo o politiki izobraževanja na vseh stopnjah,
- starši imajo dolžnost vzdrževati demokratične predstavniške organizacije na vseh stopnjah, da predstavljajo njihove interese."

Če poznamo aktualne ovire partnerstva med šolo in starši, poznamo tudi potencialne spodbude, ker delujejo ravno v nasprotni smeri. V našem prostoru je trenutno še več ovir kot pa spodbud partnerstva. Te so:
- odtujenost ( separatnost) medsebojnih odnosov,
- zaradi napredujoče profesionalizacije učiteljskega poklica starši s srednjo izobrazbo niso več kompetentni za presojanje problemov edukacije,
- posebna oblika prepada med mladino in odraslimi,
- pomanjkanje tradicije rednih kontaktov starši- učitelj,
- politika reformiranja šole ves povojni čas ni pritegnila staršev k odločanju o problemih šole,
- prezaposlenost ali nezaposlenost staršev,
- družina in šola igrata pretežno pripravljalno vlogo v odnosu do otrok-učencev za nadaljnje izobraževanje ali poklic,
- ločenost sveta družinskega življenja od sveta sistema izobraževanja in dela,
- kurikularizacija šole in skrita kurikularizacija družine,
- kurativna miselnost pri obeh partnerjih,
- prevladuje model komunikacije 'zmagam-izgubiš' pred 'zmagam-zmagaš',
- defetizem staršev pred drugimi socializacijskimi dejavniki mladine,
- kulturni dualizem namesto kulturne kontinuitete.

Vendar pa je treba poznati tudi učinke razvijanja partnerstva med učitelji in starši:
- oboji se drug od drugega učijo za demokracijo,
- presegajo civilizacijske in kulturne dvojnosti ( leva in desna polovica možganov, ženske-moški, itd.),
- razvijajo skupni občutek za vrednote in cilje sodelovanja med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa,
- usmerjajo se k celostnemu, osmišljenemu znanju in učenju ( interpretiranju pojavov z različnih zornih kotov),
- razvijajo občutek za pozitivno samopodobo učencev,
- delujejo po modelu samonadzora, ki spreminja vlogo obeh strani pri vzgoji otroka/ učenca,
- omogočajo izboljšanje učnega uspeha.

Pluralnost šol pospešuje pogovor

Da bi družina lahko začela vplivati na delo šole, je potrebno najprej ločiti šolo od države. To pomeni, da mora šolstvo doseči avtonomijo, tako ni pod vplivom trenutne politične oblasti v državi. Vendar avtonomija šolstva sama v sebi še ne zadošča. Tudi z večinskim upoštevanjem mnenja staršev ne bi vsega rešili, saj bi s tem preglasovali voljo manjšine . Edini izhod iz te težave je pluralizem šol. To pomeni, da obstajajo različne šole – poleg državnih še zasebne. Tako lahko poleg šol, katerih programe krije država, delujejo tudi šole, katere ustanovijo združenja ali skupine ljudi. V tem primeru, ko tako starši sami izberejo šolo za svoje otroke, se pravi ravnajo po lastnem interesu in lahko na način vzgoje svojega otroka bistveno bolj vplivajo, so sami tako dejavno vključeni v šolsko politiko. Šole oziroma učitelji so tako s svojim strokovnim znanjem pristojni za strokovno izobrazbo, medtem ko skupaj s starši sodelujejo na področju vzgoje, katero morajo vključiti v svoje izobraževalno delo in načrt podajanja snovi.

Zaključek

Starši imajo prvenstveno pravico do vzgoje otroka. To je spoznatno iz tega, da so starši njegovi roditelji, in da nadaljnje prav oni vzgajajo otroka v njegovem otroštvu. Vendar pa v življenje otroka prav kmalu vstopi tudi šola. Ker takrat starši delno izgubijo stik z otrokom, mora šola nadomestiti ta izostanek vzgoje. Zato sta šola in družina partnerici v dogovarjanju, pri čemer črpa šola od družine in ne družina od šole. To medsebojno dogajanje plemeniti tako šolo kot družino, otroci pa imajo od vsega tega dobiček, saj to le dopolnjuje njihovo vzgojo. To spoznanje se močno uveljavlja v vseh t.i. modernih družbah. V trenutnih razmerah se v skladu s tem tako v svetu kot pri nas išče različne modele in metode kako to partnerstvo razvijati .

Pred šolo in družbeno skupnostjo pri nas je tako velikanski izziv. Da ga bomo zmogli, bo za sodelovanje med šolo, družino – starši in celotno družbeno skupnostjo nujno potreben strpen in demokratičen dialog. Ta ne bo nastal sam po sebi. Zanj se bo treba prizadevati tako, da bomo bodoče generacije za to izobraževali in usposabljali. Za to pa so odgovorni visokošolski zavodi. Osnovni pogoj pa je, kot je bilo omenjeno že na začetku, "pripravljenost vladnih služb, da odpre razpravo za demokratično sprejemanje odločitev".

Živjo!

Pred dnevi mi je prijatelj priporočil kitajski film Pot domov, ki si ga je res vredno ogledati. Da bi razumeli starejše oz. da bi videli, zakaj razne "kulturne" revolucije propadajo...

Tudi ta film so slovenskimi podnapisi prevedli slovenski dee jay-i, kjer jih lahko tudi dobite, samo poznati morate pravega dee jay-a (pa ne delam reklame zanje - očitno se mi njihovi filmi lepijo na roke! ).

Tukaj ne morem ponuditi filma s slovenskimi podnapisi, če pa si ga želiš ogledati z angleškimi se ti bo na Utube-u pokazal v enajstih epizodah: http://www.youtube.com/view_play_list?p=E9281E7EC2D6B624&search_query=the+road+home

Film se je baje leta 2001 vrtel v Koloseju, kar precej o njem piše tukaj.

Sicer pa sem ob iskanju o filmu odprl tudi stran z enakim naslovom kot film: http://www.potdomov.com, ki se mi zdi zares globoka v zvezi za nas, mlade, skritimi trenutki življenja. Tudi mi, polni idealov, bomo nekoč prispeli tja. Si pripravljen?

Lp

od Primoža

Uredništvo Družine pri meni ni želelo narediti take izjeme, kakor jo je naredilo z omenjenim spisom NSZ, ki je obsegalo 4713 znakov (čeprav sami omejujejo pisanje pisem bralcev na 2500 znakov). To pismo je po obsegu primerljivo s pismom NSZ. Tako se branim sam, David proti Goljatu. Če ne drugega, vsaj vadim tipkanje po tipkovnici.

Odgovor na »Plemenito«

25. oktobra 2009 je bil v Družini v rubriki odmevi predlogi objavljeno pismo »Plemenito«, ki ga je podpisala Nova slovenska zaveza. V njem odgovarjajo na moje pismo z naslovom Plemenito, mi poskušajo protiargumentirati ter me obsodijo, da sem lansiral veliko zmoto. Obenem trdijo, da sem naredil preprosto, komaj opazno manipulacijo. Njihove trditve tu zavračam in trdim, da so pri svoji argumentaciji z dejstvi manipulirali oni.

Poglejmo si, kje so mi pripisali, da manipuliram z dejstvi:

1. Nova slovenska zaveza trdi, da sem pri zapisu Jezusovega navedka »vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani« (Mt 26,52) sam pripisal besedo »vsi«, in mu s tem dodal absolutnost, ki je v izvirniku nima. Sam sem vzel za predlogo Sveto pismo stare in nove zaveze, s podnaslovom Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov iz leta 1996, ki ima opombe. V njem je na strani 20, v poglavju o predstavitvi prevoda, v drugem odstavku zapisano, da je »v končni fazi prevajanja /…/ obveljalo načelo, da prevajamo strogo po izvirniku. Če iz upravičenih razlogov odstopamo od izvirne formulacije, to razložimo v opombi. To pravilo so prevajalci bolj ali manj dosledno upoštevali«. Ker za kontekst, ki ga v pismu navaja Nova slovenska zaveza ni v SSP-ju nobene opombe, moremo upravičeno sklepati, da beseda »vsi« stoji tudi v originalu. To potrdi tudi preverjanje v ostalih slovenskih, pa tudi tujih prevodih Svetega pisma, kjer je povsod, kjer sem preverjal, navedena beseda »vsi«. S tem je zajeta absolutnost trditve v smislu, ki jo Nova slovenska zaveza v svojem odgovoru zanika.

2. Kot drugo pisec trdi, da v zvezi z mojim zapisom, da so umore med 2. svetovno vojno izvajali nekateri komunisti in od njih nagovorjeni nisem vedel oz. upošteval, da umorov niso izvajali samo nekateri komunisti, ampak da je že od samega začetka šlo za institucionalno nasilje boljševiške komunistične partije in njenih paradržavnih ustanov v okviru svetovne proletarske revolucije /…/ za na vrhu načrtovane in ukazane množične umore. Pri tem moram dodati, da zmotno trdi, da nisem vedel oz. upošteval. Z besedno zvezo nekateri komunisti sem mislil točno to, kar misli tudi pisec, le v zvezi z internacionalizacijo pobojev se ne strinjam z njim. G. Zdešar, ki je bil s predmetom Komunistična revolucija na Slovenskem v akademskem letu 1998/99 gostujoči predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, je na predavanjih trdil in dal na voljo tudi literaturo, da so se za revolucijo in s tem umore slovenski komunisti odločili predčasno, mimo in proti volji Kominterne, in da je izvršilni odbor Kominterne na to po radijski vezi opozoril KPJ. Torej je v primeru Slovenije šlo za odpadnike, ki niso hoteli poslušati Kominterne in so na nek način delovali mimo okvira svetovne proletarske revolucije. S tem vedenjem lahko trdim, da je tistih nekaj pripadnikov VOS-a, ki so izvajali umore in njihovi privrženci tisti nekateri komunisti, ki jih navajam v pismu.

Neokusno se mi zdi, da pisec govori o novi resnici, ki da sem jo ustvaril, saj če me spomin ne vara, so bili po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 prav predstavniki, ki so simpatizirali z domobranci tisti, ki so močno nasprotovali t.i. več resnicam. Da ne bo pomote, tudi sam ne uporabljam tega izrazja in sem v prvem in tem pismu predstavil svoje mnenje.

V zvezi s trditvijo, da sem navedeni rek iztrgal iz konteksta, v katerem je bil uporabljen pa bi rad naštel nekaj podobnosti v zvezi z Jezusovo aretacijo in nasiljem med revolucijo na Slovenskem: veliki duhovniki so že vnaprej hoteli ubiti nedolžnega, ta je vedel za to, o tem govoril svojim bližnjim, za to molil. Nasprotovanje proti njemu se je vršilo daljše časovno obdobje, natančneje tri leta. Bili so iz istega naroda. Obsodili so ga za izdajalca. Nadenj so prišli formirano in načrtno, z orožjem. Da bo stvar z Jezusom še hujša, je bil po verovanju ljudi Bog, kar sicer ne zmanjša krivičnosti, ki so jih počeli vosovci.

Prav tako pisec namiguje na (mojo?) skrito misel, da bi se morali med vojno braniti samo z oljčnimi vejicami in golimi rokami, ki je nisem nikoder zapisal.

Ker živimo v 21. stoletju in se nam pred misel postavlja korenitost in pričevalnost življenja po evangeliju, se mi zdi umestno, da se ozremo tudi k zgodnjim kristjanom prvih treh stoletij po Kristusu, ki so boj umevali duhovno in ne fizično in so iz tega živeli tudi skrajni pacifizem, o čemer nam pričajo tudi številni mučenci. Primer tega v zvezi z drugo svetovno vojno imamo tudi v Sloveniji, saj vznika nov svetnik, Alojz Grozde, ki ga vsaj nekateri kristjani pri nas označujejo kot zgled sledenja Jezusovem življenju. Njega ter njemu podobne in ne pripadnike militarizma (pa čeprav so to storili v skrajni stiski), se mi zdi vredno postaviti za zglede.


Primož Prepeluh